Nastanek TO v Ljutomeru

Spoštovani cenjeni gosti, veteranke in veterani, gospe in gospodje!

Vodstvo ljutomerskih veteranov vojne za Slovenijo me je zadolžilo, da na tej slovesnosti predstavim oziroma podam nekaj osnovnih podatkov o teritorialni obrambi v Ljutomeru, od njenega nastanka do osamosvojitvene vojne in njenega preoblikovanja v nacionalno vojsko, ki se danes imenuje Slovenska vojska.

Leto 2018 je leto, ki bo ostalo v zgodovinskem spominu Prlekov in Slovencev, saj v tem letu krepimo nacionalni ponos in globoka domoljubna čustva, ko se spominjamo 150-letnice I. slovenskega tabora v Ljutomeru, 100-letnice konca I. svetovne vojne in Maistrovih bojev za severno mejo ter smrti Ivana Cankarja. Današnjo slovesnost pa posvečamo 50-letnici ustanovitve teritorialne obrambe.

Uvodoma bi rad pojasnil, kaj pomeni pojem teritorialna obramba. TO je vojaška formacija usposobljena za partizanski način bojevanja na domačem ozemlju. V primeru, da bi tuja vojska zasedla naše ozemlje, bi se enote TO bojevale v sovražnikovem zaledju in napadale njegove zaledne enote, postojanke in organe oblasti ter preprečevale oskrbo njegovih enot na fronti.

V TO Ljutomer sem bil vključen leta 1971 in bil njen pripadnik do leta 1978, ko  sem postal predstojnik občinskega upravnega organa za obrambo v Ljutomer in v obrambnih strukturah s krajšo prekinitvijo deloval do upokojitve, zato lahko iz prve roke poročam o razvoju, opremljanju in kadrovskem popolnjevanju enot in štaba TO v Ljutomeru.

Kot rojstni datum TO beležimo 20. november 1968, ko je bil v Ljubljani ustanovljen Glavni štab za splošni ljudski odpor SRS, v naslednjih dneh pa še 6 conskih štabov, med drugim tudi v Mariboru, pod katero pristojnost smo spadali Pomurci.

Prvo razvojno obdobje: 1968 - 1973

Prva enota TO v Ljutomeru je bila Partizanska četa občine Ljutomer. Njen poveljnik je bil Branko Puconja. Vse aktivnosti povezane s TO je vodil delavec občinskega upravnega organa za obrambo Emil Gaberc. Oborožitev, uniformo in drugo intendantsko opremo smo prejeli iz viškov in odpisov v JLA. Pripadniki so bili oboroženi s puškami M-48. Enota je že v naslednjem letu izvajala usposabljanja. Slovenski javnosti so se onote TO prvič predstavile že septembra 1969 v Kozjem. Vajo omenjam zato, ker si jo je ogledalo okrog 50 ljutomerskih mladincev.

Drugi zelo odmeven dogodek iz tistih časov je bil največji manever JLA in TO »Svoboda -71«. V tej vaji je bila skupaj z JLA preizkušena pripravljenost TO večjega dela Dolenjske, zahodne Hrvaške in severozahodne Bosne z zaključkom v Karlovcu. Tudi v Karlovcu smo bili ljutomerčani prisotni na zaključku vaje. Naj omenim še tretjo veliko vajo iz tistega obdobja. V začetku oktobra 1975 je potekala večdnevna obsežna vaja TO v Pomurju in celotni Štajerski z nazivom »Pohorje-75«. Poleg teritorialcev je v vaji sodelovalo kompletno občinsko politično vodstvo.

Drugo razvojno obdobje: 1974 - 1980

Organizacijsko, vsebinsko in kadrovsko prenovo je TO v Ljutomeru doživljala takoj po končani vaji »Pohorje -75«. Skupščina Občine Ljutomer je z odlokom ustanovila Občinski štab TO Ljutomer. Za njegovo formiranje in kadrovko popolnjenost je bil po smrti Emila Gaberca zadolžen Branko Puconja. Komandant štaba je postal Alojz Novak, ki je poveljeval štabu nadaljnjih 25 let do maja 1990. (Najdaljši poveljniški staž v Pomurju.) Nekaj časa je deloval sam, administrativno in drugo pomoč mu je nudil občinski upravni organ za obrambo. Strokovne napotke pa je dobival iz PŠTO za VŠP s sedežem v Mariboru. V letih 1978 in 1979 se je štab kadrovsko okrepil, saj so se zaposlili Ludvik Golob (skladiščnik), Breda Tominšek (vodja pisarne), Franc Vernik (operativec) in Zdenko Seršen (skladiščnik).

V tem obdobju so bile ustanavljali enote TO v delovnih organizacijah in krajevnih skupnostih. Vode TO smo imeli v Tehnostroju in VŽK Ljutomer, v manjših podjetjih in KS pa oddelke. V enote TO so bili razporejeni rezervisti, ki so bili med tednom delavci, kmetje, ... nekaj vikendov na leto pa so bili vpoklicani na vojaško usposabljanje in vaje.

Poveljevalni jezik je bila slovenščina, čeprav so bile na začetku težave z naučenimi srbskimi povelji, pa tudi primernega vojaškega slovarja ni bilo. Prvi slovenski vojaški slovar smo dobili leta 1977. Poveljniški kader od odreda do oddelkov so bili naši domači fantje in možje, zavedni Slovenci, prleški domoljubi.

V tem obdobju so se uveljavile še tri  oblike usposabljanja za SLO in DS. Tako smo vključevali mladinke in mladince prostovoljce v enote TO in jih prav tako pozivali na usposabljanja skupaj s teritorialci. Prostovoljci so bili pretežno dijaki ljutomerske gimnazije.

Kot drugo želim spomniti na vzgojo izvenšolske mladine (rekli smo ji predvojaška), kjer so bili častniki TO jedro poveljniškega in učnega kadra.

In tretje: Prebivalstvo smo usposabljali za SLO in DS. Predavanja so bila organizirana po KS.

Usposobljenost TO se je preverjala na vajah. Dve taki obsežni vaji iz tega obdobja sta bili »Mura 79« in dve leti pozneje še »Mura 81«.                                                                                                                                                                                                                                                           Drugo razvojno obdobje bom zaključil z letom 1980, ko smo dobili Pokrajinski štab TO za Pomurje s sedežem v Murski Soboti, ki mu je poveljeval Vlado Miloševič in kateremu so od takrat bili podrejeni štabi TO pomurskih občin.

Tretje razvojno obdobje: 1980 – 1990

V tem desetletju je OŠTO Ljutomer doživljal pravi razcvet. Občina je ustanovila  sklad za ljudsko obrambo, v katerega je iz proračuna vsako leto namenila obsežna sredstva. Štab se je kadrovsko okrepil, saj so se v njem dodatno zaposlili Branko Košti (operativec), Mirko Rauter (načelnik štaba), Silva Gregorinčič (vodja pisarne) in Ivan Lasbaher. Formirale so se nove specializirane enote: odred, čete in vodi. Največja enota je bil Jurišni odred, ki mu je poveljeval Slavko Modlic. Ostalim samostojnim enotam so poveljevali: Bogdan Vrbnjak, Ljubo Smodiš, Vlado Kunčič, Aleksander Miklošič, Andrej Fras in Jože Viher.

Sklad za LO je bil zadolžen za financiranje obrambnih priprav, zato je prvenstveno zagotavljal finančna sredstva za nabavo oborožitve in za financiranje priprav civilnega sektorja, sredstev zvez in opreme za civilno zaščito. Ker pa so bile ves čas potrebe večje od realnih možnosti občine, je sklad najemal kredite pri Vojnem servisu, ki je bil v sestavi Narodne banke Jugoslavije v Beogradu. Krediti so bili zelo ugodni, zato je bil z velikim deležem sredstev Vojnega servisa leta 1982 zgrajen večnamenski objekt za potrebe TO, takratne Milice, in čete za upravne zveze, ki je delovala pri upravnem organu za obrambo. Danes je v tem objektu Policijska postaja Ljutomer. Prav tako je bilo z velikim deležem sredstev Vojnega servisa leta 1989 zgrajeno skladišče TO in CZ na Babinski cesti v Ljutomeru, v katerem je danes skladišče CZ. Tudi vodovod v Godemarcih se je gradil iz teh sredstev.  

Vojaška formacija je bil tudi vod za upravne zveze, ki je bil namenjen za vzdrževanje zvez za družbenopolitično vodstvo od republiških organov do občine in do KS. Pripadniki so imeli uniforme TO in orožje. Poveljeval mu je Miran Blagovič, za strokovno vodenje, kadrovsko popolnitev in opremljenost je bil zadolžen Edvard Ljubec.

Leta 1985 so bile ukinjene enote TO v OZD in KS.

Četrto razvojno obdobje: 1990 – 1991

Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let smo že čutili močan pritisk zveznih oblasti in vojske, ki so za vsako ceno želeli preprečiti demokratične spremembe v Sloveniji in njeno odcepitev. Takratna Milica je v akciji Sever preprečila miting resnice, ki ga je pripravljalo srbsko vodstvo za 1. december 1989 v Ljubljani. S predčasnim odhodom slovenske delegacije s kongresa ZKJ, januarja 1990, se je že čutilo da država Jugoslavija razpada.

Svojo moč ali obup so zvezne oblasti pokazale že sredi maja 1990 s poskusom razorožitve TO Slovenije. V največji tajnosti so morali štabi TO premestiti orožje iz svojih skladišč v skladišča vojašnic. Komandant OŠTO Ljutomer Alojz Novak je dne 16. maja prejel ukaz iz PŠTO za Pomurje, da mora vso orožje TO 17. maja premestiti v skladišče v soboški vojašnici. Naslednji dan je takratni minister za obrambo Janez Janša prepovedal premeščanje orožja, zato nekateri štabi, ki so imeli poznejše roke za predajo orožja le-tega niso predali. Tudi OŠTO Ljutomer ni predal vsega orožja. Zadržal je orožje in strelivo protidiverzantskega voda ter osebno orožje zaposlenih na štabu. Orožja in streliva tudi ni predal upravni organ za obrambo, ki ga je imel na hrambi za pripadnike enote za upravne zveze in orožja, namenjenega družbenopolitičnemu vodstvu Občine Ljutomer.

Poskus razlage Maneverske strukture narodne zaščite, o kateri je danes veliko govora in kar nekaj potvarjanj dejanske resnice. Leta 1982 je bil sprejet Zakon o SLO in DS, ki je uzakonil slovensko posebnost z nazivom narodna zaščita, kot najširšo organizirano obliko samozaščitnega in samoobrambnega delovanja delovnih ljudi in občanov. Osnovna naloga narodne zaščite v našem okolju je bilo varovanje posebej pomembnih in ranljivih infrastrukturnih objektov v izrednih razmerah. Narodna zaščita je bila ustanovljena v krajevnih skupnostih in delovnih organizacijah. Ta organizacija samozaščite je bila pravna podlaga za njeno nadgradjo v MSNZ, ki je obstajala od  29. avgusta do 4. oktobra 1990. MSNZ je bila tajna slovenska vojaška organizacija, katere osnovni namen oblikovanja je bil varstvo nastajanja slovenske države. V Ljutomeru je bila MSNZ organizirana tako, da smo izmed nekaj manj kot 600 razporejenih pripadnikov TO izbrali 180 najbolj zanesljivih vojakov in častnikov, za njih izpisali nove pozive in ti so postali jedro MSNZ. Ta tajna formacija je bila ukinjena čez dober mesec, ko je začel veljati ustavni zakon s področja obrambe, na podlagi katerega je pristojnost nad TO prevzelo Predsedstvo SRS. Po ukinitvi MSNZ so njeni pripadniki postali spet teritorialci.

Reorganizacija OŠTO

Maja 1991 so bili ukinjeni občinski štabi TO in ustanovljeni območni štabi TO. Po novi organizaciji je bil sedež Območnega ŠTO v Ljutomeru, ki je poveljeval TO na območju taktatnih občin Ljutomer, Ormož in Gornja Radgona. Za poveljnika je bil imenovan Ljubo Dražnik. Osnovni namen reorganizacije je bil prenos pristojnosti nad TO iz občin na republiško vodstvo. Nadrejeno poveljstvo je spet bilo v Mariboru.

Vojna junij – julij 1991

TO v Ljutomeru je leta 1989 štela 546 pripadnikov, začetek vojne 1991 pa pričakala le z 244 pripadniki (toliko je bilo orožja v Ljutomeru).  27. junija so bili prvi spopadi med JLA in TO v Ormožu, na ljutomerskem območju pa 28. junija na Gibini in v Kačurah. V naslednjih dneh še v Presiki, Pristavi, Ljutomeru in še na več lokacijah. 3. julija v večernih urah je enota JLA s poveljnikom Popovom iz G. Radgone skozi Gibino zapustila Prlekijo.

Januarja 1995 se je TO preimenovala v SV.

Zaključek

V odločilnem trenutku se je TO izkazala kot sodobna obrambna sila, ki se je uspešno zoperstavila JLA in na veliko presenečenje svetovne javnosti premagala JLA. Pripadniki TO so bili zelo izurjeni, predvsem pa motivirani z neizmernim domoljubnim nabojem, ob zavedanju, da je nastopila zgodovinska priložnost za uresnižitev stoletnih sanj slovenskega naroda. Ne smemo pa zanemariti dejstva, da so rojstvo slovenske države in demokratične spremembe zavarovali in obranili pripadniki TO in takratne slovenske Milice ter pripadniki civilne in narodne zaščite ob odločni podpori civilnega prebivalstva. Hvala vsem imenovanim in neimenovanim teritorialcem za opravljeno delo. Bodimo ponosni na opravljeno delo in ne dovolimo, da bi spomin na te dogodke zbledel.  

Ljutomer, 30. 11. 2018                                                            Anton Kosi

Več fotografij si lahko ogledate TUKAJ.